Košarica

 

0

Košarica je prazna.

 
 

Imunski sistem - osnovni principi delovanja

Imunski sistem - osnovni principi delovanja

16.03.2020

Pri vseh živih bitjih lahko opazimo tri glavne principe delovanje imunskega sistema:
• razpoznava
• procesiranje
• odziv - običajno uničenje patogenega organizma
Imunski sistem je kompleksen sistem celic, organov in bioloških molekul. Deluje v povezavi s centralnih živčnim sistemom in endokrinim sistemom.

Odzivi imunskega sistema ob grožnji so lahko različni:

1. proizvodnja citokinov

Citokini so beljakovine z majhno molekulsko maso, ki delujejo kot posredniki med elementi imunskega sistema. Med seboj so si strukturno zelo podobni, vsi sodijo v družino glikoproteinov, imenovano hemopoetini.
Delujejo na celico, ki jih je proizvedla (avtokrino) ali na sosednje celice (parakrino), redko na daljše razdalje (endokrino). So pleiotropni - v različnih celicah imajo različen učinek. Glavni vir citokinov so aktivirani makrofagi in limfociti Th (celice pomagalke). Tradicionalno jih delimo na več razredov, kakor so jih uvrstili odkritelji. To so rastni faktorji (RF), interferoni (IFN), interlevkini (IL) in kemokini.
Najpomembnejši citokini so:
• Interlevkini
• Interferon gama (IFN-γ) - vzpodbuja limfocite T, B in NK, močan aktivator makrofagov
• Transformirajoči rastni faktor beta (TGF-β) - močan imunosupresor, preklop na proizvodnjo protiteles IgA
• Tumorje nekrotizirajoči faktor alfa in beta (TNF-α in TNF-β) - v majhnih koncentracijah sprožata izražanje molekul za pritrditev celic in aktivacijo levkocitov ter makrofagov, v velikih pa delujeta kot pirogena in povzročata septični šok.
V splošnem po vezavi na svoj specifičen receptor sprožijo kaskado reakcij v celici, ki na koncu vplivajo na katero izmed celičnih funkcij. To vključuje pospeševanje ali zaviranje prepisovanja genov oz. njihovih transkripcijskih faktorjev v jedru, rezultat česar je največkrat spremenjena produkcija drugih citokinov ali celičnih receptorjev za druge molekule.

2. proizvodnja kemokinov

Kemokíni so kemotaktični citokini majhnih molekul (8–10 kD), ki vzbujajo in privlačijo določene vrste levkocitov, njihovo izločanje pa izzoveta interlevkin 1 in tumorje nekrotizirajoči faktor α. Doslej so identificirali več kot 40 različnih kemokinov pri ljudeh. Kemokini aktivirajo specifične z beljakovino G sklopljene receptorje, s čimer se med drugim sproži migracija vnetnih in nevnetnih celic v ustrezno tkivo. Določeni kemokini so konstitutivni, torej se stalno izločajo v določenih količinah, in skrbijo za homeostazo telesa. Taki kemokini, na primer, usmerjajo limfocite v limfna tkiva, nadzirajo imunski sistem ... Drugi kemokini so vnetni in se proizvajajo v celicah, le ko pride do okužbe ali ko je prisoten provnetni dražljaj. Taki kemokini spodbudijo migracijo levkocitov v poškodovano ali okuženo tkivo, sprožijo imunski odgovor ter spodbudijo celjenje.

3. predstavitev antigenov (običajno beljakovine) patogenih organizmov  limfocitom

Te reakcije sprožijo delovanje imunskega sistema. Naš imunski sistem je sestavljen iz številnih celic, ki konstantno spremljajo naše zdravje. Okolje, v katerem živimo, pa žal konstantno hromi sposobnost našega imunskega sistema:
• stres
• mrtvi zobje
• kemikalije
• težke kovine
• izpušni plini
• alergeni v hrani
• pesticidi
• paraziti...

Kako deluje imunski sistem?

Da bi vedeli, katere snovi lahko nudijo podporo imunskemu sistemu, moramo najprej poznati mehanizem delovanja samega imunskega sistema, ki je vse prej kot preprost. Šele potem lahko razpravljamo o snoveh, ki bi lahko nudile podporo imunskemu sistemu in na kakšen način bi to lahko dosegle. Znanstveniki ločijo dve vrsti imunskega sistema:

• prirojen imunski sistem
• pridobljen imunski sistem

PRIROJEN IMUNSKI SISTEM:
je prva linija obrambe in predstavlja najpomembnejši del. V veliki večini primerov infekcij je prirojen imunski sistem sposoben preprečiti širjenje vnetja. Sestavljajo ga:
1. makrofagi
Glavna naloga makrofagov je fagocitoza in pinocitoza tujih substanc, mikrobov ter odmrlih in odsluženih celic, kot so stari eritrociti. Poleg tega izločajo nekatere pomembnejše citokine, ki aktivirajo vnetni odgovor ter proliferacijo in dozorevanje drugi celic, določeni makrofagi pa tudi predelujejo antigene in jih predstavljajo limfocitom; so torej antigen predstavitvene celice.
2. nevrofilci
Nevtrofilec ali nevtrofilni granulocit je granulocit, sposoben fagocitoze, z zrnci v citoplazmi, ki se barvajo s kislimi in bazičnimi barvili ter vsebujejo razne encime, med drugimi lizocim, kisle hidrolaze in alkalno fosfatazo. Nadalje jih delimo v dve skupini: segmentirane nevtrofilce in paličaste nevtrofilce. Nevtrofilci predstavljajo največji delež belih krvničk v krvnem obtoku sesalcev in predstavljajo bistven del priroje imunosti. Skupaj z bazofilci in eozinofilci predstavljajo polimorfonuklearne bele krvne celice.
3. drugi podporni sistemi, vključno s protimikrobnimi peptidi (aminokisline)

PRIDOBLJEN IMUNSKI SISTEM:
Pridobljen imunski sistem pa predstavljajo karakteristične beljakovine patogenih organizmov (bakterij, virusov, glivic, parazitov, prionov....) in njihove toksične snovi. Ta del imunskega sistema je sestavljen iz:
1. T in B limfocitov ter naravnih celic ubijalk
Limfocíti (oz. celice limfatične vrste) so ena od treh vrst belih krvničk (levkocitov) in predstavljajo 20-35 % vseh levkocitov. Nastajajo v rdečem kostnem mozgu. Zaradi svojih sposobnosti uničevanja tujih zajedavcev (bakterij, mikrobov in virusov) predstavljajo glavni del obrambnih mehanizmov specifične imunosti. Ločimo limfocite T, limfocite B ter naravne celice ubijalke).
2. predstavitvenih celice, ki organizmu predstavijo antigene (makrofagi, dendritske celice, limfociti B)
Antigen je vsaka snov (bakterija, virus, glivica, parazit, tuja beljakovina...), ki lahko v organizmu povzroči imunski odziv, saj se nanje specifično vežejo protitelesa ali receptorji na limfocitih. Mesto na protitelesu, ki prepozna antigen in se nanj specifično veže, se imenuje epitop. Povečini so antigeni kemijsko gledano beljakovine, lahko pa so tudi ogljikovi hidrati, lipidi ... Po vdoru v organizem jih specifično prepoznajo bodisi protitelesa bodisi limfociti T. Antigeni, ki jih prepoznajo protitelesa, so na površini tujkov, ki so vdrli v organizem, recimo na površini bakterije. Antigeni, ki jih prepoznavajo celice T, so kemijsko gledano denaturirani peptidi z okoli 10 aminokislinami, ki jih na svojo površino vežejo antigen predstavitvene celice. Prepoznavanje antigenov omogoča organizmu, da razločuje tuje molekule od sebi lastnih. Limfociti T prepoznajo antigen šele, če je le-ta vezan na drugo, tako imenovano predstavitveno celico. Antigen predstavitvene celice so specializirane celice imunskega sistema, ki predstavijo antigene limfocitom T. Mednje spadajo dendritske celice, makrofagi in limfociti B. Te celice vključijo vaše antigene z endocitozo, jih predelajo v endosomu in jih vežejo s kompleksom HLA. Antigen, spojen s kompleksom HLA, se nato veže na celično membrano in je na voljo, da ga limfocit T s specifičnim receptorjem prepozna.

Limfociti B, ki se z receptorji vežejo na antigen, se lahko neposredno aktivirajo ali pa aktivacijo omogoči celica pomagalka. Celica pomagalka, ki se veže na kompleks antigen-HLA na limfocitu B in prepozna antigen kot tujek, začne izločati citokine. Posledično začnejo aktivirani limfociti B izločati protitelesa, ki specifično prepoznavajo antigene in jih tako označijo, da jih prepoznajo makrofagi, ki tujke z vezanim antigenom fagocitirajo. Na ta način se organizem bori proti virusom in bakterijam, ne da bi škodoval lastnim celicam.

Tudi človeške celice, če jih vnesemo v drugega človeka, lahko v slednjem povzročijo imunski odziv. Zgradba beljakovin na celični površini se med posamezniki namreč razlikuje. Zato lahko pride do komplikacij pri transfuzijah krvi, presaditvah organov ... Zato je potrebno pri teh posegih preveriti krvno skupino oziroma prenosljivost tkiva. Pri transfuziji krvi nekompatibilne skupine pride do zlepljanja krvi, tkivna nekompatibilnost pri presaditvah pa se izrazi kot zavrnitev presadka.

Limfociti razpoznajo patogeni organizem po specifičnih protitelesih (B limfociti) ali po specifičnih receptorjih (T limfociti). Patogeni organizmi imajo izredno sposobnost, da skozi mutacije razvijejo nove strategije napada na organizem, zato potrebuje telo veliko število obrambnih sposobnosti. Protitelesa predstavljajo odlično rešitev. To so visoko prilagodljive molekule, ki lahko razpoznajo in se prilepijo na patogeni organizem in aktivirajo imunski sistem ter stimulirajo makrofage in dendritske celice antigena predstavitvene celice.
Naše telo je sposobno generirati na milijone molekul protiteles, zato ni izvedljivo, da bi imeli veliko število limfocitov, ki bi proizvajali vsako specifično protitelo. Ko telo razpozna antigen, se nekateri limfociti delijo in proizvedejo veliko število specifičnih celic, ki proizvajajo protitelo. Generalno, naše telo proizvaja pet vrst protiteles (imunoglobulini):

• protitelesa razreda IgG: delujejo v zunajceličnih tekočinah (npr. v krvi)
• protitelesa razreda IgA: delujejo na sluznici in preprečijo tujku vstop v telo
• protitelesa razreda IgD: ne delujejo kot protitelesa, ampak delujejo kot receptorji za antigene na limfocitih B
• protitelesa razreda IgM: delujejo v zunajceličnih tekočinah (npr. v krvi)
• protitelesa razreda IgE: v velikih količinah se pojavi pri alergijah
Izdelujejo jih posebne celice imenovane plazmatke.
Zgradba protiteles
Protitelesa so lahko monomerna (npr. IgG) ali večmerna (npr. IgM). Monomerna so zgrajena iz 4 verig, ki so med seboj povezana s S-S mostički. Večmerna so zgrajena iz večih monomerov. Če pogledamo, katera so najbolja zastopana:
• IgM 8%
• IgG 76%
• IgA 15%
• IgD 1 %
• IgE 0,002%
Protitelesa, ki so aktivna ob reakciji imunskega sistema, proizvedejo B limfociti. Te celice so odgovorne za proizvodnjo in izločanje specifičnih protiteles, ki razpoznajo patogeni organizem in vodijo makrofage in T limfocite k patogenu, ki je prekrit z njimi. Protitelesa so torej način označevanja, ki ciljajo direktno na membrano celice ali mikroorganizma, ki ga poizkuša uničiti naše telo.

Pridobljen imunski sistem podpira tudi obstoj spomina. Po uspešnem boju z infekcijo, zelo majhno število limfocitov, ki so imeli stik s specifičnim patogenim organizmom, ostane v telesu. V primeru ponovne okužbe, so te celice odgovorne za hitrejšo in močnejšo reakcijo imunskega sistema. Obstoj celic s spominom je osnova za cepljenje - uporaba majhne, "neškodljive" doze cepiva za začetno infekcijo.
Drugi tip limfocitov, T limfociti ne proizvajajo protiteles, ampak so osredotočeni na nadzor znotraj celične infekcije. Te celice se proizvajajo v kostnem mozgu in njihova namembnost se določi v timusu (priželjc).

Podobno kot B limfociti, ima vsak T limfocit specifičen receptor, ki razpozna antigene in se po povezavi z njim deli. Poznamo tudi citotoksične T limfocite, ki izločajo citokine, ki povzročajo celično smrt ali privabijo makrofage in ostale celice področja. Poznamo tudi supresorske T limfocite, ki zaustavijo delovanje imunskega sistema, ko je vnetje pod kontrolo. Najbolj poznana so gotove T celice pomagalke (CD 4 celice), ki direktno ali indirektno kontrolirajo odziv imunskega sistema.

Generalno so v imunski odziv telesa vključene tri vrste celic:
• T limfociti
• B limfociti
• makrofagi
Prva obrambna vrsta telesa so makrofagi. Najdemo jih v vseh organih v telesu. Makrofagi so končna oblika celice, ki nastanejo iz pluripotentnih izvornih (matičnih) celic kostnega mozga.
Mikroorganizme, mutirane ali poškodovane celice, mikroskopski material (prah, ...) telo razpozna kot tujo snov in potencialno nevarno. Vedeti moramo, da so makrofagi evolucijsko najstarejše celice in hkrati najboljše za obrambo organizma.
Da bo opravili svojo obrambno nalogo, morajo spremeniti stanje iz pripravljenosti v aktivnost. Šele v aktivnem stanju lahko opravijo svojo funkcijo. Aktivna oblika zahteva tudi spremembo membrane makrofaga.
Osnovna funkcija makrofaga je analiza situacije, razpoznava tujka in njegovo uničenje - fagocitoza. Fagocitoza je najpomembnejša funkcija makrofaga in je zgodovinsko gledano najstarejši obrambni mehanizem.
Fagocitóza (grško phageîn - jesti, žreti + kytos - celica) je celični proces, pri katerem tuje delce, ki so vdrli v telo in zelo majhne delce hrane, požrejo in razgradijo fagociti (zlasti makrofagi).
V prvi stopnji požiranja se fagocit približa delcu, ki ga bo pogoltnil. Prisloni se obenj in ga prekrije s podaljškom membrane (psevdopodijem), dokler ga povsem ne obda. To dejanje opisujemo kot pojav širjenja in pritrjevanja makrofagov. Kemična zgradba tujkov močno vpliva na potek fagocitoze, saj se mikrobi s kapsulo upirajo temu procesu, če niso navzoče ustrezne snovi, ki olajšajo fagocitozo (opsonini), in komplement. Fagocitirane delce obdaja del celične membrane in tako nastanejo fagosomi; ti potem splavajo v citoplazmo. V slednji se jim pridružijo lizosomski mehurčki s hidrolitičnimi encimi, kot so fagocitom, katepsin D, α-glukoronidaza, peroksidaza, levkini, kisla in alkalna fosfataza, amilaza, proteaza, lipaza, kisla ribonukleaza, α-galaktodiaza in lizocim. Membrani fagosoma in lizosoma se zlijeta in nastane fagolizosom, tujek pa se v njem razkroji.
Pojav fagocitoze ima dvojen pomen:
1. Je pomemben za uničevanje korpuskularnih tujkov;
2. Je pomembna predstopnja imunskega odziva (priprava ali tudi predstavitev antigena)

Po kontaktu s plenom, ga makrofagi uničijo, pri tem sodelujejo močni celični encimi. Makrofagi pa zmorejo še več. Sposobni so proizvodnje in izločanja številnih snovi, ki ubijejo patogene organizme. Poleg njihove vloge v imunskem sistemu, imajo makrofagi pomembno vlogi pri obnavljanju tkiv, preoblikovanju tkiv med embriogenezo (razvojem zarodka), uničevanju in popravilu tkiv... Makrofagi (fagociti) imajo pod nadzorom vse patogene organizme - glivice, bakterije in celice okužene z virusi.
Imunski sistem ima na celičnem nivoju še enega pomočnika - T limfocite. Te majhne celice delujejo skladno z makrofagi, po aktivaciji iščejo in ubijajo ne samo viruse, ampak tudi rakave celice. Limfocite, ki se aktivirajo preko delovanja makrofagov, imenujemo NK celice - naravne celice ubijalke. Te imajo samo en namen - razpoznati in ubiti nevarne celice, ki so posledice virusne okužbe ali rakave mutacije. So podtip ubijalskih limfocitov. Vse celice imunskega sistema delujejo skladno.

Vse skupaj ni tako zelo preprosto. Mehanizem, ki se je razvijal milijone let ni tako enostavno razložiti. Kljub naporom znanstvenikov je ogromno procesov in načinov komunikacije med celicami še vedno skrivnost. In zelo pazljivo je potrebno izbirati trditve, da določena snov, prehranski dodatek, prehrana... lahko ojači imunski sistem - kako že? Kakšen je mehanizem delovanje? V katerem delu procesa reakcije imunskega sistema deluje? Za določene snovi vemo, o določenih ne vemo ničesar. In vedno je vprašanje doze? Kdaj je dosežena koncentracija, ki lahko na karkoli vpliva? Seveda bomo o mehanizmih delovanja posameznih snovi govorili v nadaljevanju, podrobno bomo pogledatli beta glukan, vitamin D, vitamin C, GcMAF..... in še marsikaj. Do takrat pa.... izogibajte se snovem in življenjskemu stilu za katere vemo, da slabijo imunski sistem. Stres je naš največji sovražnik.

VIR:
dr. Vaclav Vetvicka:"Beta Glucan: Natures Secret"

 
 
 

Prijava na e-novice

 

Prijavite se na naše e-novice ter bodite obveščeni o naših novostih, akcijah ...

    1. AFC d.o.o. varstvu vaših osebnih podatkov posveča posebno pozornost in skrb. Podrobnejša pravila glede uporabe in obdelave vaših osebnih podatkov si lahko preberete v Pravilniku o zasebnosti.
 
 
STRINJAM SE

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje

Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.