Teorije in razlogi staranja

15.02.2023

Proces staranja je prirojen, tj. genetsko pogojen. Lahko poteka po fiziološki (normalni) poti ali pa po pospešenem scenariju. V takih primerih govorimo o prezgodnjem staranju organizma. Seveda obstaja danes veliko teorij o tem, kako se ohranja funkcije telesnih organov in sistemov. In seveda danes obstajajo metode, s katerimi lahko upočasnimo proces staranja telesa in njegovo hitrost spravimo na normalne fiziološke vrednosti.
Ob pravočasnem posredovanju, lahko odložijo nastop tako imenovane "biološke jeseni" in podaljšajo aktivno starost, kar pomeni, da lahko živimo aktivno in živahno življenje pri 60, 70 ali celo 80. To je cilj medicine proti staranju. Trenutno ni univerzalne tabletke, obstaja pa širok nabor medicinskih orodij, ki lahko s skupnimi močmi podaljšajo mladost. Če pogledamo proizvode na osnovi peptidov, lahko najdemo številne prehranske dodatke, ki lahko pripomorejo k upočasnitvi procesa staranja. Da bi razumeli, kako delujejo, si podrobneje oglejmo ključne vidike procesov staranja telesa.

Obstaja veliko teorij o staranju. Pa jih poglejmo in skušajmo razumeti:

1. TEORIJA O STARANJU, KI TEMELJI NA PROSTIH RADIKALIH
Ameriški znanstvenik Denham Harman je v petdesetih letih prejšnjega stoletja predlagal teorijo o staranju, ki temelji na prostih radikalih. Ta pravi, da naši lastni antioksidativni sistemi ne zmorejo obvladati količine prostih radikalov (oksidantov). Posledično se poškodujejo celične stene in molekule deoksiribonukleinske kisline (DNK), kar ima hude posledice. Oksidacijo je težko nadzorovati; pospeši lahko degradacijo tkiva, izgubo celične mase, kopičenje genskih napak in mutacij, ki jih telesu lastni popravljalni sistemi ne morejo zlahka popraviti. Kadar je število okvarjenih celic preveliko, se imunski sistem z njimi ne more vedno spopasti, tj. jih izslediti, uničiti in ohraniti notranje ravnovesje. Zato je veliko raziskovalcev te teme aktivno spodbujalo uporabo antioksidantov za preprečevanje staranja.

2. TEORIJA O STARANJU, KI TEMELJI NA SKRAJŠEVANJU KONČNIH DELOV KROMOSOMOV - TELOMER
Na koncih kromosomov so zaščitni bloki ali posebni označevalci, ki kažejo, kolikokrat se lahko celica deli, preden se njen življenjski cikel zaključi. V primeru kritičnega skrajšanja telomerov je celica podvržena uničenju - tako jo je programirala narava. Daljši kot so torej konci kromosomov, dlje lahko celica deluje in se deli. Z vsako celično delitvijo se končni deli kromosomov skrajšajo in ko število delitev preseže 46-47, so konci kromosomov praktično goli. Na tej točki celica prejme signal, da je "čas za upokojitev". Med zagovorniki teorije telomer so tudi taki, ki propagirajo uporabo aktivatorjev encima telomeraze, graditelja telomer.

3. TEORIJA O STARANJU, KI TEMELJI NA MOTNJAH GENOV
Z drugimi besedami, to je teorija o uravnavanju staranja s peptidi, ki so jo razvili v Rusiji. Menimo, da te genske motnje lahko popravijo peptidi. Njene glavne predpostavke temeljijo na dejstvu, da je aktivnost genov povezana s prisotnostjo niza sprožilnih signalnih molekul, imenovanih regulatorni peptidi. Sčasoma, pa tudi pod vplivom stresa ter duševnih in telesnih preobremenitev, se število regulatornih peptidov zmanjša. Posledično se zmanjša tudi aktivnost genskega sistema in sinteza beljakovin, tkiva pa začnejo delovati slabše.
Poleg tega lahko včasih nekatere celice popolnoma odpovejo. Preostale aktivne celice nato poskušajo čim dlje opravljati funkcijo celotnega organa ali tkiva in se tako iztrošijo. Če upoštevamo, da se to lahko zgodi v vseh telesnih sistemih, lahko govorimo o prezgodnjem staranju zaradi pomanjkanja peptidov. V 70.-80. letih 20. stoletja so v Rusiji razvili prototipe sodobnih peptidnih bioregulatorjev, ki popravljajo različne telesne funkcije.

4. TEORIJA O STARANJU, KI TEMELJI NA OBRABI ŽIVČNEGA SISTEMA ZARADI POMANJKANJA NEVROTRANSMITERJEV (živčnih prenašalcev)
Ti vključujejo predvsem serotonin, dopamin in acetilholin, ki sodelujejo pri prenosu živčnih impulzov med nevroni ter od nevronov do mišic. Pomanjkanje nevrotransmiterjev očitno negativno vpliva na človekovo sposobnost komuniciranja z zunanjim svetom in njegovega razumevanja, povzroča izgubo spomina, zmanjšuje koncentracijo in mišični tonus. Danes obstajajo zdravila, ki lahko nadomestijo pomanjkanje nevrotransmiterjev (npr. pomanjkanje holina). To je izjemno pomembno, saj je živčni sistem tisti, ki odgovarja na vprašanja: kaj, kje in kdaj se bo v telesu kaj zgodilo. Ali se bo v telesu zgodil ta ali oni dogodek, pa je odvisno od stanja celic. Odvisno je tudi od endokrinega sistema in od tega, kako delujejo signalne molekule - peptidi. Če prejmemo ukaz iz živčnega sistema in je peptidov malo, se ne bo izvršil. Omeniti velja, da nobena od teorij staranja v celoti ne pojasnjuje vzrokov zanj, ne da bi se opirala na druge teorije. Zakaj? Ker je staranje sistemski proces, na katerega je treba gledati kot na piramido ali ledeno goro, katere vrh predstavljajo trije glavni problemi: zmanjšano prilagajanje na stres, obsežna (generalizirana) oksidacija in zastrupitev (toksičnost organizma). Če vse tri težave časovno sovpadajo in se pokažejo, se sproži mehanizem staranja in telo začne praktično razpadati.

Glavni učinki staranja so:
• motnje nevroendokrinega sistema;
• hormonsko neravnovesje in deregulacija srčno-žilnega sistema;
• motnje presnove vode in soli;
• motnje imunskega sistema;
• motnje delitve celic;
• zmanjšana presnova spojin, povezanih z delovanjem ščitnice;
• pomanjkanje peptidov, ki ga povzroča poškodba genetskega aparata in zmanjšanje proizvodnje beljakovin v celicah. Če se nekateri regulatorni peptidi proizvajajo v večjih količinah kot drugi, je izražanje genov moteno, posledica tega pa je motena sinteza beljakovin. Takrat se lahko sintetizirajo okvarjene beljakovine, kar vodi do določenih negativnih procesov v organizmu.

Oslabljeno prilagajanje na stres, oksidacija in toksičnost organizma, skupaj z enim od zgoraj naštetih glavnih učinkov staranja, povzročijo slabo delovanje imunskega sistema. Pravzaprav sta endokrini in imunski sistem medsebojno povezana. Nadledvični žlezi proizvajata veliko količino regulatornih hormonov. Eden od njih je stresni hormon kortizol, ki se med stresom sprošča v krvni obtok, kar povzroči zvišanje ravni sladkorja in zavira delovanje imunskega sistema. V času stresa, se lahko telo poškoduje in da bi lahko prezrlo poškodbe in ohranilo svoje normalne funkcije, mora umiriti imunski sistem. Zato lahko dolgotrajen stres povzroči oslabelo delovanja imunskega sistema.
Opozoriti je potrebno, da lahko traja proces prilagajanja na stres (počitnice) od 1 do 1,5 tedna in če je telo mlado in v odlični kondiciji, bo odpornost na stres trajala 50 dni. Kaj pa sledi? Kaj če smo neprestano izpostavljeni stresu, brez dopusta? Očitno bodo viri nevroendokrinega sistema izčrpani - hipotalamus, hipofiza in epifiza bodo začeli slabo delovati, sledile bodo reproduktivne motnje ter odpovedi ščitnice in nadledvične žleze. Ti pod pritiskom ne morejo dolgo delovati. Hormoni se bodo sproščali neredno, kar bo povzročilo sladkorno bolezen ali trajne imunske motnje. Imunski sistem postane oslabljen ali nasprotno, hiperaktiven, kar privede do razvoja avtoimunskih bolezni. Te se pojavijo, ko imunski sistem s pomočjo protiteles, ki jih proizvajajo limfociti B, napade telesu lastna zdrava tkiva. To je mehanizem, kako stres poškoduje celice trebušne slinavke, povzroča luskavico, dermititis, avtoimunski tiroiditis in druge motnje. Vendar pa stres ne vodi vedno do avtoimunskih bolezni. Praviloma se imunski sistem po stresu ne more ustrezno obnoviti, je oslabljen in kot posledica tega se pojavijo težave z regeneracijo, procesi sledenja okvarjenih celic pa so moteni.
Zmanjša se sposobnost telesa, da se upre virusnim boleznim in prepreči nastanek raka. Kot je navedeno zgoraj, so vse posledice motenj prilagajanja na stres, oksidacije in toksičnosti organizma medsebojno povezane. Niso izolirane druga od druge. Vendar pa se težave ne končajo tukaj.

Da bi bile stvari še hujše, se pojavijo sekundarni učinki staranja:
1. Razgradnja tkiva zaradi oslabitve imunskega sistema in pomanjkanja peptidov je posledica nepravilnega delovanja DNK in motene sinteze beljakovin. Okvare imunskega sistema, ki med drugim nadzoruje izmenjavo signalnih molekul in proces regeneracije, povzročijo motnje sinteze kolagena, negativno vplivajo na delovanje mišično-skeletnega sistema, prenos živčno-mišičnih in nevronskih impulzov. To lahko privede do senilne demence. Stanja, kot sta sladkorna bolezen in ateroskleroza, ki sta, mimogrede, prav tako povezana z okvarami nevroendokrinega in imunskega sistema, lahko poslabšajo demenco.
2. Poškodbe žilnih sten pri sladkorni bolezni in aterosklerozi so lahko posledica nenadzorovanega in avtoimunskega vnetja.
3. Degradacija žilne stene in kolagena se pospeši zaradi znatno znižane ravni reproduktivnih hormonov pri moških in ženskah. Zaradi tega se porušijo mehanizmi za vzdrževanje ravni dušikovega oksida v krvi in proces strjevanja krvi.
Po začetku procesa staranja se soočamo s peptidnimi, hormonskimi in avtoimunskimi motnjami, ki pospešujejo propadanje sklepnih, možganskih, živčnih in drugih tkiv. Na tem mestu navajamo glavne težave, ki jih povzroča staranje. Zgodnje hormonske spremembe, ki jih sproži stres, povzročijo staranje reproduktivnega, imunskega, žilnega in živčnega sistema, nato se začne razkrajati mišično tkivo, spremeni se struktura kolagena, poveča se tveganje za srčni infarkt, možgansko kap in trombozo.

Kot zaključek
Proces staranja se pospeši zaradi toksičnosti organizma (patogeni organizmi, strupi iz okolja.....), oksidacije in oslabljenega prilagajanje na stres. Temu sledijo neravnovesja hormonske regulacije, delovanje peptidov DNK, motena sinteza beljakovin in zmanjšana učinkovitost imunskega sistema. Tkiva propadajo, nastajajo netipične celice, ki povzročajo imunsko pomanjkljivost, avtoimunska vnetja in od hormonov odvisne procese (vključno s hormonsko odvisnimi tumorji). Vsa ta stanja so med seboj tesno prepletena. Vpletena sta živčni in žilni sistem, ki sta močno prizadeta, kar povzroča pospešeno staranje.

Glikacija
Na proces staranja vpliva še en dejavnik - glikacija.
Podrobneje jo bomo obravnavali kdaj drugič. Postopek glikacije je primer Maillardove reakcije, ki jo poznamo vsi v kulinariki: gre za nastanek skorje ali karamelizacije, ki se pojavi pri cvrtju. Enako se dogaja z beljakovinami v telesu: vežejo se s presežkom sladkorjev in začnejo razpadati.
Novonastale spojine zmanjšujejo mobilnost in aktivnost beljakovin. Posledično so prizadete njihove encimske, transportne in strukturne funkcije. Vse - od delovanja encimov do kolagena v koži, krvnih žil, sklepov in kosti - je močno poškodovano.
Nekateri raziskovalci trdijo, da je mogoče glikacijo (ki je, mimogrede, tesno povezana z oksidacijo, ki jo povzročajo prosti radikali) v začetni fazi obrniti. To je mogoče zaradi uživanja antioksidantov in spremembe življenjskega sloga. Na splošno pa bo ta proces vedno napredoval postopoma, saj telo nima učinkovitega sistema, ki bi pomagal ustaviti glikacijo.
Spremljamo jo lahko le z opazovanjem ravni glikiranega hemoglobina in fructosamina ter storimo vse, kar je v naši moči, da bi zmanjšali njeno aktivnost.
Glikacija je večstopenjski proces, katerega končnih produktov ni lahko obravnavati. V telesu se kopičijo, spremenjene beljakovine pa povzročajo še več težav in pestijo starajoča se telesa, kar podvoji trpljenje ljudi. Glikacija ne vpliva le na beljakovine, temveč tudi na peptide. Telo se s tem lažje spopade, saj so njihove velikosti in molekulske mase manjše. Vendar je težava v tem, da so peptidi prvi, ki izpadejo iz tekme. Če pomanjkanje peptidov in beljakovin spremlja še glikacija, je prva veliko bolj pogubna, saj se motnje v delovanju in razgradnja tkiva še povečajo. Tako se proces staranja pospeši 3-4-krat.

Posamezne faze, ki imajo odločujoč dejavnik na sam proces staranja, lahko najlažje predstavimo s spodnjimi diagrami:

 

 

 

 

Kaj lahko storimo?
Marsikaj. V pricipu je zadeva precej preprosta - odstanimo iz organizma tisto, kar v njem ne sme biti (patogene - parazite, bakterije, glivice, viruse, prione; težke kovine, PCBje, umetna barvila, topila...... mrtve zobe) in mu dajmo tisto, kar potrebuje (ortomolekularna medicina na celičnem nivoju). No, preprosto ravno ni, kajti za povrnitev in vzdrževanje zdravja je potrebno spremeniti - VSE. In večina je pripravljena storiti - NIČ oz. celo življenje iščejo magično tabletko, ki mora biti seveda poceni. Nismo pravi naslov.

VIR:
Peptides - territoriya zdorov