GLIKACIJA - dejavnik staranja?

21.04.2023

Eden izmed kazalnikov staranja je tudi nivo inzulina, saj lahko na podlagi njegove vrednosti sklepamo na stopnjo regeneracije tkiv. Poleg tega upoštevajo tudi raven dehidroepiandrosterona (DHEA), ki ga proizvajata nadledvični žlezi, saj je znano, da se s starostjo znižuje.
Tudi raven melatonina se lahko obravnava kot eden izmed kazalnikov. Kaže na stanje žleze epifize. Raven melatonina določa, kako učinkovito je telo.
Upoštevamo lahko tudi dolžino telomer (konci kromosomov v celicah). Splošno je znano, da se s starostjo telomeri krajšajo. Ko postanejo telomeri prekratki, prejme celica signal za celično smrt. S testom telomerov lahko določimo biološko starost posameznika. Dolžina telomer se lahko skrajša zaradi različnih bolezni in pretirane preobremenitve. Lahko pa jo podaljšamo s pomočjo peptida epifize - to je bilo dokazano že v letih 2000-2004. Ameriški znanstveniki so poskušali dokazati, da lahko prehranski dodatki, ki vsebujejo ekstrakt astragalusa, prav tako preprečujejo skrajševanje telomer. Žal se je izkazalo, da temu ni tako.
Kozmetiki imajo svoje lastne označevalce staranja, primer je beljakovina progerin. Njeno raven lahko zmanjšate s pomočjo peptidne kozmetike Revilab, zlasti seruma Revilab št. 7.
V zadnjih desetih letih se je pojavil nov trend - znanstveniki so začeli razmišljati o vplivu glikacije na proces staranja. Predvideva se, da je lahko ravno glikacija natančen napovedovalec in pokazatelj staranja. V prejšnjih prispevkih smo omenili dejstvo, da lahko glikacija pospeši staranje za faktor 3-4x.

Toda kaj je pravzaprav glikacija?

Pri cvrtju se na živilih oblikuje skorja. To je posledica Maillardove reakcije, ki jo poznajo kulinarični strokovnjaki. Podobna skorja nastane tudi v našem telesu, in sicer kot posledica glikacije. Gre za kombinacijo različnih sladkorjev z beljakovinami. Ta reakcija je na začetku povratna, sčasoma pa se lahko razvijejo produkti napredni glikacije (AGE), ki se jih telo ne more znebiti samo. Vse vrste beljakovin in peptidov, ki so derivati beljakovin, so podvržene glikaciji. Pepidi so zaradi glikacije izpostavljeni strukturni razgradnji – nič manj kot beljakovine same. Zaradi tega telo ne more več proizvajati kakovostnih beljakovin. Glikacija vpliva tudi na beljakovine jedra celice in molekule DNK. Proces glikacije je tesno povezan z oksidacijo prostih radikalov v telesu. Glikacija ne poškoduje le beljakovin, temveč tudi antioksidativne encime. Če antioksidativni sistemi organizma ne delujejo pravilno, lahko 2. in 3. faza razstrupljanja spodletita. Glikacija ne povzroča le peroksidacije lipidov in poškodb beljakovin, temveč poškoduje tudi mehanizme receptorjev imunskega sistema.

S tem, ko glikacija poruši strukturo endotelijskih receptorjev, povzroči vnetje v žilni steni. Na ozadju takšnega oksidacijskega, vnetnega in glikemičnega vzorca se žilna stena trajno poškoduje in razvije se ateroskleroza.
Kje poteka glikacija? Skoraj po vsem telesu. Prizadene strukturne, transportne in znotrajcelične beljakovine. Tudi hemoglobin je glikiran (to je eden od načinov diagnosticiranja sladkorne bolezni). Količina glikiranega hemoglobina pomaga oceniti stopnjo glikacije v telesu.

Je lahko nenadno povečanje stopnje glikacije znak bližajoče se katastrofe?
Na katere druge beljakovine še vpliva glikacija? Na kolagen, fibrin, elastin, če jih naštejemo le nekaj. Mimogrede, kolagen doživlja najmočnejše strukturne spremembe prav zaradi glikacije. Posledično se sklepi razgrajujejo, žile se obrabljajo in koža se stara. Glikacija se pojavlja tudi v možganskem tkivu in vodi v nastanek amiloidnih plakov, ki so povezani z Alzheimerjevo boleznijo. Drugi znak glikacije je razvoj katarakte, sive mrene (staranje biopolimera, beljakovine, ki sestavlja lečo). Glikacija negativno vpliva tudi na hitrost presnovnih procesov, hormone in beljakovine krvne plazme. Na splošno je Maillardova reakcija v telesu stalna in vseprisotna: poteka zunaj in znotraj celic ter na ravni DNK. Ne moremo je zaustaviti.
Da bi preprečili posledice glikacije, ne potrebujemo le različnih zdravil ali prehranskih dodatkov, temveč tudi spremembo prehrane in načina življenja na splošno: biti moramo bolj aktivni, se ukvarjati s športom, opustiti slabe navade, omejiti nekatera živila. Živila, ki vsebujejo največ povzročiteljev glikacije in virov njenih končnih produktov, so ocvrto in prekajeno meso, sladkarije, pecivo, maslo in majoneza. Kam nas vodi glikacija? Obstaja dolg seznam posledic, vključno z motenjem celičnih povezav, beljakovinskih struktur in matričnih struktur notranjih telesnih organov; množičnim imunskim napadom na zdrava tkiva in njihovo razgradnjo itd. V telesu ni področja, ki ga glikacija nebi prizadela. Gre za nekakšen večfunkcijski pospeševalnik procesa staranja.

Glikacija

Glikacija je neencimsko povezovanje enostavnih sladkorjev (glukoze) z življenjsko pomembnimi snovmi, kot so beljakovine, lipidi in DNK. Glikacija, katere intenzivnost je sorazmerna s koncentracijo glukoze, se pojavlja tudi med normalnim fiziološkim ravnovesjem, vendar se pri sladkorni bolezni dramatično poveča.
NEVARNOST GLIKEMIJE
Naše telo nima samoregulativnih in učinkovitih mehanizmov za boj proti glikaciji, razen uničevanja in izločanja poškodovanih beljakovin s pomočja encimov. Vendar ta mehanizem ne zadostuje, zato se produkti glikacije kopičijo. Zato je glikacija pravzaprav neprekinjen mehanizem staranja

 

STOPNJE GLIKACIJE – MAILLARDOVA REAKCIJA

Glikacija poteka v več fazah. Prva je reverzibilna. V nadaljevanju procesa pride do nepovratnih poškodb - nastanejo končni produkti napredne glikacije (AGEs – Advanced Glycation End Products).

Akrilamid, možni rakotvorni dejavnik pri ljudeh, lahko nastane kot stranski produkt Maillardove reakcije med reducirajočimi sladkorji in aminokislinami, zlasti asparaginom, ki so prisotno v večini industrijsko predelanih živil.

Glikacija se pojavlja v vseh telesnih tkivih, tudi v kosteh.

 

Zaradi glikacije hemoglobina, nastane glikiran hemoglobin HbA1c, ki ga je mogoče pri diagnosticiranju sladkorne bolezni ugotoviti s posebno preiskavo. To je edina beljakovina, ki se lahko delno razgradi (proces de-glikacije) s pomočjo posebnih encimov takrat, ko se koncentracija glukoze v krvi zmanjša.

POZOR!!!!!!!
Nevarne niso le sladkarije in pecivo. Kompleksni ogljikovi hidrati, ki jih vsebujejo žita, zrna, testenine, škrobnata zelenjava in sadje, se v prebavilih razgradijo na monomere (glukozo, fruktozo in druge). Zato je raven monosaharidov v krvi uro ali dve po obroku precej visoka. Dejstvo, da ne jeste sladkarij, vas ne sme zavajati: to ne pomeni, da je raven sladkorja v krvi normalna.

GLIKACIJA ZNOTRAJ MITOHONDRIJEV POVZROČA RAZVOJ PRESNOVNEGA SPOMINA

Glikirane beljakovine mitohondrijskega dihanja – tudi ko se glikemija normalizira, veriga še dolgo sintetizira superoksidne anione.
Glikacija beljakovin mitohondrijske verige povzroči motnje v njenem delovanju in presežek superoksidnih ionov, neglede na stopnjo glikemije. Nastajanje AGE v strukturi mitohondrijev je nepovraten proces in je lahko tudi razlog za dolgoročni presnovni spomin.

KAKO VPLIVAJO PRODUKTI NAPREDNE GLIKACIJE (AGE) NA ORGANIZEM?

METILGLIOKSAL JE EDEN OD DEJAVNIKOV, KI POSPEŠUJEJO STARANJE. Je zelo reaktiven stranski produkt glikolize. Metilglioksal v reakciji z beljakovinami in nukleinskimi kislinami v celici tvori tako imenovan končne produkte napredne glikacije.

Kaj lahko storimo, da proces staranja upočasnimo in vplivamo tudi na glikacijo?

Spremeniti je potrebno - samo vse :-). Organizem je precej kompleksna zadeva in precej naivno bi bilo pričakovati, da bomo z eno kapsulo ali kapljico peptidov kaj bistveno spremenili. Peptidi so seveda zanimivi - vendar šele po tem, ko temeljito očistite organizem in spremenite življenjski slog. Če niste pripravljeni spremeniti nič, se tudi v vašem telesu ne bo spremenilo nič, pa lahko pojeste vse kapsule tega sveta. Tako preprosto je to.

Glede na raziskave, pa je vseeno nekaj prehranskih dodatkov, ki lahko škodljive posledice glikacije omilijo:

ALFA-LIPOIČNA (TIOKTINSKA) KISLINA
Alfa lipoična kislina lahko v začetnih fazah preprečujejo glikacijo beljakovin. Izboljšuje nevrotrofijo, nadomešča pomanjkanje glutationa v živčnih celicah in zmanjšuje učinke lipidne peroksidacije. Poleg tega alfa lipoična kislina spodbudi sistem za detoksifikacijo glioksalaze. Metilglioksal je eden najnevarnejših in najbolj toksičnih končnih produktov glikacije. Alfa lipoična kislina sproži encimske sisteme, ki metilglioksal nevtralizirajo.
UČINKI ALFA-LIPOIČNE (TIOKTINSKE KISLINE):
- α- lipoična kislina preprečuje spremembe beljakovin zaradi vezave glukoze
- α- lipoična kislina poveča pretok krvi v endoteliju
- v primeru nevropatije, kompezira pomanjkanja glutationa v živčnih celicah
- α-lipoična kislina zmanjšuje koncentracijo dienskih konjugatov, ki se pojavijo kot posledica lipidne peroksidacije
- α- lipoična kislina normalizira prevodnosti živčnih vlaken
Alfa-lipoična kislina je eden najmočnejših aktivatorjev sistema glioksalaze, ki razstruplja metilglikal in druge reaktivne aldehide.

TAVRIN
Podpira eritrocite, zavira nastajanje končnih produktov glikacije (ACE) in preprečuje oksidacijo holesterola. Zato se lahko uporablja proti glikaciji v kompleksni terapiji proti sladkorni bolezni. Uživanje tavrina je preprečilo nastanek glikoliziranih beljakovin (fruktozamina in HbA1c). Tavrin spodbuja normalno sintezo dušikovega oksida, normalizira interakcijo imunskega sistema z žilno steno in zmanjšuje vnetja. Tavrin je ključnega pomena pri sladkorni bolezni in aterosklerozi - pomaga zmanjševati žilne zaplete. Druga pomembna lastnost tavrina je njegova sposobnost nadzora ravni sladkorja v krvi in s tem preprečevanje sive mrene. Študije na očesni leči so pokazale, da tvori tavrin z glukozo Schiffove baze in tako preprečuje stik glukoze z beljakovinami leče.
Tavrina zavira:
- nastanek produktov napredne glikacije
- oksidacijo LDL zaradi redukcije malonil dialdehida
- redukcijo NO v odvisnosti od HCIO
- reakcijo levkocitov z endotelom
- je tudi odstranjevalec hidroksilnih radikalov.

KARNOZIN
Karnozin zavira glikacijo in preprečuje nastanek amiloidnih plakov, ki povzročajo Alzheimerjevo bolezen. Zavira drugi del Maillardove reakcije - nastanek končnih produktov napredne glikacije. Preprečuje zamreženje kolagena, izboljšuje celjenje ran in spodbuja regeneracijo. Karnozin zavira glikacijo in tvorbo AGE veliko učinkoviteje in varneje kot aminoguanidin, ki se pogosto uporablja v Evropi. Več študij je pokazalo, da karnozin preprečuje zamreženje beljakovin in nastanek AGE. Zavira tudi navzkrižno povezovanje posebne beljakovine, imenovani beta-amiloid, ki tvori amiloidne plake, ki so značilne za Alzheimerjeve bolezni
ALI JE MOGOČE PREPREČITI NAVZKRIŽNO VEZAVO KOLAGENA?
Študije so pokazale, da je karnosin učinkovit proti oblikam spreminjanja beljakovin, kot so oksidacija, karbonilacija, tvorba in odstranjevanje zamreženj, glikacija in nastanek končnih produktov napredne glikacije. Karnozin preprečuje nastanek navzkrižnih povezav kolagena, ki povzročajo izgubo elastičnosti kože. Lahko pomladi starajoče se celice in podaljša število delitev celice. Karnozin lahko pospešuje celjenje ran. Pomaga makrofagom pri odkrivanju AGE molekul in omogoča njihovo varno odstranitev.

ROŽMARIN
Rožmarin je močan antiglikant, ki pomaga mišičnim celicam absorbirati glukozo in upočasnjuje absorpcijo sladkorjev v kri. Zavira fruktozno glikacijo in je pogosto vključen v kozmetične izdelke proti staranju. Zavira črevesno alfa-glukozidazo, kar zmanjša hitrost absorpcije monosaharidov v kri. Poveča izražanje transkripcijskega faktorja PPA-Ry, ki zmanjša nivo glukoze v krvi in medceličnem prostoru. Učinkovito blokira glikacijo beljakovin s fruktozo

ASTAKSANTIN
Astaksantin je močan antioksidant, ki preprečuje glikacijo proteinov v celičnih membranah, saj deluje hkrati na površini in v notranjosti celice. Izboljša aktivnost antioksidativnih encimov v drugi fazi razstrupljanja. Transmembranska razporeditev molekule astaksantina omogoča antioksidativni učinek ne le v hidrofobni plasti membrane, temveč tudi na površini, tj. v citoplazmi in medceličnem prostoru. Zavira nastajanje lipidnih peroksidov, ki jih spodbujajo AGE, tako da zmanjšuje raven reaktivnih kisikovih sintridov. Obseg delovanja je odvisen od odmerka. Poveča raven in aktivnost antioksidacijskih encimov in encimov faze II razstrupljanja. Ščiti celično DNK.

In to je zadnji prispevek znotraj prve faze raziskovanja peptidov. Naslednji bodo bolj namenjeni reševanju konkretne problematike, s konkretnimi peptidi - kot pomoč prebavnemu sistemu, imunskemu sistemu, problematika ateroskleroze, spomin in vid, reproduktivni sistem in sklepi. Ne pozabite - peptidi omogočajo v določeni meri regeneracijo organov - vendar brez da bi odpravili vzroke, zaradi katerih je do degeneracije prišlo, bo njihovo delovanje precej kratkotrajno in/ali.... morda celo nično.

VIR:
Peptides - territoriya zdorov