ANTIOKSIDANTSKI PROTOKOL

Komplet vsebuje:

• 1 x Vitamin A (4.000 IU, 250 kapsul)
• 1 x Vitamin C (1000 mg, 100 kapsul)
• 1 x Vitamin E (400 IU, 100 kapsul)
• 2 x Selen (200 mcg, 50 kapsul)
• 3 x Glutation (500 mg, 30 kapsul)
• 1 x Cink (30 mg, 100 kapsul)

Da preprečimo prezgodnje staranje, degeneracijo DNA, celic, krvi, tkiv, imunskega sistema ... potrebujemo antioksidante.

Telesna tkiva so zaščitena z različnimi antioksidanti. Tkiva, ki vsebujejo maščobe, so zaščitene z vitaminoma A in E. Kri in medcelične tekočine so zaščitene z vitaminom C. Glutation, peptid, ki je sestavljen iz treh različnih aminokislin, je ena izmed najmočnejših zaščit pred prostimi radikali znotraj celice. Elementa cink in selen sta nujno potrebna, da preprečite oksidacijo v encimskem sistemu.

Nekaj antioksidantov lahko v telo vnesemo s prehrano – zelenjavo in sadjem, vendar bi jih morali za zadosten učinek pojesti ogromno. Kot primer, da bi v telo vnesli 3 g vitamina C, bi morali vsak dan pojesti 8 kg pomaranč. S toplotno obdelavo hrane večino antioksidantov uničimo.

Antioksidanti delujejo v sinergiji – učinek je boljši, če jih jemljemo skupaj.

Dejavniki, ki povzročajo oksidacijo in zahtevajo večji vnos antioksidantov:

• Prevelik vnos polinenasičenih maščobnih kislin, vključno z omega-3, zaradi dvojnih vezi so izredno podvržene oksidaciji.
• Prehrana, ki temelji na ogljikovih hidratih.
• Prevelik vnos fruktoze – iz sadja, medu in melase. Fruktoza je desetkrat bolj dovzetna za glikacijo kot glukoza. (Kaj je glikacija? Naše telo je v osnovi zgrajeno iz beljakovin. Nekatere beljakovinske molekule s prostimi aminoskupinami se povezujejo z glukozo ali drugimi molekulami sladkorja, vendar se lahko tudi kadarkoli razvežejo v samostojne amine in sladkorje. Med procesom staranja pa oksidirajo in oblikujejo trajne amidne spojine. Poenostavljeno povedano, gre za škodo na telesnih beljakovinah, ker se nanje trajno veže sladkor. Glikacija je nedvomno visoko na mojem seznamu glavnih povzročiteljev človeškega staranja). Končni proizvod napredne glikacije so fruktozamin, glukosepan, glikirani hemoglobin in so glavni vzrok poškodb in staranja tkiv. Res je, da sadje vsebuje antioksidante, njihov vnos omogoča reduktivno sposobnost krvne plazme zaradi povečane sečne kisline, kar omogoča razgradnjo fruktoze v jetrih. Da se lahko fruktoza razgradi, pa mora najprej postati fruktoza-1 fosfat, kar omogoči ATP (Adenozin-5'-trifosfat), ki je večnamenska molekula, uporabljena v celici kot koencim. Ko ATP izgubi vse svoje fosfate, je vse, kar ostane, adenozin in adenozin je samo purin (Purín je heterociklična dušikova aromatska spojina, ki ima v svoji strukturi na pirimidinski obroč prikondenziran imidazol. Je osnovni gradnik purinskih dušikovih baz, ki tvorijo nukleotide – gradnike DNK in RNK), vezan na ribozo. (Riboza je monosaharid s kemijsko formulo C₅H₁₀O₅. Ker vsebuje 5 ogljikovih atomov, se prišteva med pentoze). Torej, fruktoza povzroča masovno porabo in degeneracijo ATP in sprošča velike količine adenozina. Ta se lahko pretvori v sečno kislino, ki je glavni antioksidant plazme, vendar povečanje količine sečne kisline ni priporočljivo. In majhna količina vitamina C, ki je prisotna v sadju, ne zadostuje za preprečitev procesa glikacije.

Stopnjo oksidativnega stresa ugotavljamo s količino antioksidativnih sistemov – encimskih in neencimskih. Encimski procesi so veliko pomembnejši – veliko encimov, ki pri tem sodelujejo, potrebujejo selen (glutation peroksidaza), železo (katalaza), cink, baker in mangan (superoksid dismutaza). Ker so ti minerali podobni težkim kovinam, jih je treba odstraniti iz telesa, saj lahko zasedejo mesto v encimu in preprečijo njegovo delovanje.

Neencimski antioksidanti imajo omejeno delovanje, saj so nevtralizirani po reakciji s prostim radikalom. Encimski antioksidanti lahko nevtralizirajo več prostih radikalov. Da lahko encimski sistem deluje v polni zmogljivosti, potrebuje telo zadostno količino selena, cinka in mangana, ki pa jih pogosto primanjkuje. Ne pozabimo, da je nivo glutationa neposredno vezan na nivo cisteina. Encimski antioksidantni sistem je prva obrambna linija telesa pred prostimi radikali. Druga linija so neencimski antioksidanti, med katere štejemo: sečno kislino in vitamine – askorbinsko kislino (vitamin C), alfa-lipoično kislino (tioktinska kislina), retinol (vitamin A), tokoferol (vitamin E), karoten, bilirubin in beljakovine v plazmi.

Kakšne so posledice pretiranega oksidativnega stresa?

Lahko bi naštevali v neskončnost, saj je pri vsaki degenerativni bolezni prisoten oksidativni stres. Najpogostejše posledice so naslednje:

• Živčno-degenerativne bolezni: Parkinsonova bolezen, Alzheimerjeva bolezen, multipla skleroza, shizofrenija.
• Rakavo obolenja.
• Prehitro staranje.
• Uvela koža, gube.
• Krajša življenjska doba.
• Počasnejše regeneracija telesa po športni aktivnosti.
• Ateroskleroza.
• Siva mrena in retinopatija.
• Poškodbe jeter in ledvic.
• Komplikacije pri sladkorni bolezni.
• Neplodnost (spolne žleze so izredno občutljive na oksidativni stres).
• Motnje v delovanju ščitnice.
• Oslabljen imunski sistem in nižja odpornost.

Kako se borimo proti oksidativnemu stresu?

Okrepiti moramo prvo obrambno linijo organizma – encimski sistem – s selenom, cinkom in manganom.

Drugi izredno pomemben faktor je zagotoviti telesu zadostno količino cisteina, saj je prekurzor glutationa! Alfa-lipoična kislina poveča nivo glutationa – ima tudi izredno antioksidacijsko sposobnost v maščobah in številnih drugih okoljih, biti mora del vsakega programa obrambe proti oksidantom.

Tretji korak mora zagotoviti telesu dovolj antioksidacijskih vitaminov, kot so vitamin A, vitamin C in vitamin E. Ti trije vitamini so najpomembnejši in nujni za organizem in številni ljudje imajo nevede njihovo pomanjkanje. Poleg tega imajo ti trije vitamini številne druge pomembne funkcije: sodelujejo v procesih organizma kot ko-faktorji, nadzorujejo izražanje genov, vplivajo na rast.